Ocena : 2
Kategorija : leposlovni roman
Opis : Enaindvajsetletna junakinja Alenka se sredi osemdesetih let udeleži svetovne lezbične konference v Ženevi. Ta politična, socialna, čustvena in seksualna izkušnja ji potrdi in osmisli lastno identiteto in hkrati prinese spoznanje, da kot lezbijka v svoji socialistični državi nima zaledja in prihodnosti. Na konferenci se v praksi seznani s konceptom Tretjega sveta in položaja žensk v njem.
Po Alenkini vrnitvi v Jugoslavijo tretji svet postane sinonim za njen osebni svet, saj ni možnosti, da bi lezbično skupnost z ženevske konference združila z okoliščinami, v katerih živi doma. Zgodba v Ljubljani opisuje junakinjino slovo od prijateljic, ki so ji nekoč predstavljale glavno življenjsko oporo, umeščanje v umetniško in alternativno sceno ter soočanje z lezbično identiteto brez socialnih korenin. Konec osemdesetih se ujema z Alenkinim zasilnim privajanjem na okolje ter s spoznanjem, da je nastajanje nove lezbične skupnosti enako pomembno kot minljive osebne ljubezenske peripetije. Prvi poskus srečanja lezbijk v tedanji Jugoslaviji poteka na ozadju zlovešče napovedi bližajoče se vojne v devetdesetih.
Mnenje : Knjiga me sploh ni prepričala, saj je zelo kratka, jaz pa sem jo brala kar precej časa. Glavna junakinja Alenka, ne ve kaj bi rada, pa ne v smislu ali bi bila homo, hetero ali bi, ampak ne ve katero dekle bi imela za partnerko. Njen odnos do deklet mi je nesimpatičen, saj je en dan z eno, drug dan z drugo...tako se dogaja, ko so na konferenci v Ženevi. Doma se odloči, da bi na koncu bila s Tadejo, ampak imajo spet težave, ker je tudi ona z drugo punco. Uglavnem cela zmešnjava.
Tudi način pisanja mi ni všeč, ker se nekaj zanimivega zgodi, potem bi moral slediti razplet, ampak ga kar preskoči in se nadaljuje nekje drugje. Npr. ko Alenka pride k Tadeji in ugotovi, da ima drugo dekle v svojem stanovanju s katero sta počeli več kot počneš s prijateljico...in to je to...nič ni napisano ali sta se skregali, kaj ji je rekla, kakšno je bilo opravičilo...
Ne vidim neke poante te zgodbe, ampak samo zmedenost. Verjetno pa je pisateljica mislila, da od zgodbe nekaj odnesemo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar